Misli iz koledarja Vzgoja 2017/18

Bodi to, kar si, vse drugo je že zasedeno. (Oscar Wilde)

Društvo katoliških pedagogov Slovenije (DKPS)

Rožna ulica 2

1000 Ljubljana

tel.: 01/43-83-983

e-pošta: dkps.pisarna@gmail.com

  DruštvoSeminarjiRevija VzgojaProstovoljno deloProdajaKlub VzgojaNapovednikAktualno 
  DKPS > Društvo > Nagrajenci 2018  

Utemeljitve za Slomškove nagrade 2018

dr. Stanko Gerjolj

 

Dr. Stanko Gerjolj (roj. 1955) je študiral teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani, magistrski(1982) in doktorski študij (1986) pa je zaključil na Teološki fakulteti Univerze v Innsbrucku. Študiral je tudi pedagogiko in psihologijo na Fakulteti za humanistične vede Univerze v Innsbrucku in ponovno doktoriral (1995).Po študiju teologije je deloval kot kaplan in župnik, sodeloval je pri ustanavljanju Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano in tam dve leti vodil svetovalno službo. Tri leta je bil ravnatelj Študentskega doma Vincencij. Na fakulteti je zaposlen od l. 1996, od l. 2011 ima naziv rednega profesorja.L. 2008 je bil izvoljen za dekana in imenovan za člana Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, v okviru katerega je deloval do leta 2012.Ob rednem pedagoškem in pastoralnem delu se je izobraževal v geštalt pedagogiki.Od leta 2001 sodeluje kot trener in supervizor pri Inštitutu za integrativno geštalt pedagogiko v Gradcu (Avstrija), ob tem pa že tretji mandat predseduje Zvezi inštitutov in društev za integrativno geštalt pedagogiko na evropski ravni. Zaslužen je za inkulturacijo geštalt pedagogike v slovenski prostor. Več generacij študentov je usposobil, da pri svojem delu v šolstvu, pri katehezi ali naširšem pastoralnem področju vključujejo elemente geštalt pedagogike.Poleg več monografij in znanstvenih člankov je (prvi) avtor veroučnih učbenikov,ki so namenjeni veroučencem od 6. do 9.stopnje osnovne šole. V zadnjih letih dejavno sodeluje pri pripravi Slovenskega katehetskega načrta, ki želi v katehetski proces zajeti posameznika v vseh starostnih obdobjih in stopnjah razvoja.Kot sodelujoči predavatelj je sodeloval z več tujimi univerzami. V zadnjem desetletju je član Evropske ekipe katehetov. Z veseljem sprejme povabila na predavanja v slovenskem prostoru, vključuje se v program katehetskih simpozijev in študijskih posvetovanj za katehetske sodelavce.Pri vsem prizadevanju na pedagoškem in katehetskem področju se izražajo njegova vztrajnost, jasna misel, prepoznavanje duha časa in izjemen posluh za posameznikovo iskanje resnice in bistvenih vrednot.

 

 

Anamarija Štimec


Ga. Anamarija Štimec se je kot profesorica zgodovine in zemljepisa razdajala številnim generacijam mladih na Srednji šoli za medicinske sestre – babice, na Srednji zdravstveni šoli in na Gimnaziji Jožeta Plečnika v Ljubljani. Svoje pedagoško poslanstvo je opravljala z umirjeno resnostjo in strokovnostjo ter si tako zagotavljala neoporečno avtoriteto in odlične učne uspehe svojih dijakov. Njena predavanja so bila vselej zanimiva,saj jih je dopolnjevala s predavanji uglednih osebnosti, blizu stroke ali aktualnosti časa. Zato je bil za mlade njen pouk zgodovine vedno privlačen in aktualen.Ni le podajala učne snovi, temveč je bila pozorna,skrbna in pronicljiva razredničarka,ki je znala dijake razumeti, jim pomagati ter jih zanesljivo pripeljati do končnega uspeha na maturi. Bila je odprta za pogovor z dijaki in kolegi o problemih in načrtih. Njeno pedagoško in metodično delo se je odražalo tudi v sodelovanju z oddelkom za zgodovino na filozofski fakulteti, kjer je sodelovala pri didaktiki zgodovine. Na gimnaziji je skrbno in poglobljeno pripravljala dijake na maturo iz zgodovine in bila mentor ekipa mladih zgodovinarjev na državnih tekmovanjih,za kar je dobila tudi priznanja.Zavzeto je pripravljala strokovne ekskurzije po Sloveniji in tujini, ki so bile večplastne,saj so povezovale zgodovino, umetnost in slovenščino. V letih 1996 in 1998 se je pedagoško izpopolnjevala na PedagogischesInstitut des Bundes in Kärnten (Celovec).Uspeh njenega pedagoškega pristopa izhaja iz njene osebnosti, človeške naravnanosti in njenega dojemanja življenja. Prihaja iz Mirtovičev v občini Osilnica. Vsa leta je odhajala ob koncu tedna domov kmetovat,ohranjat dom in zemljo, ki jo je sprejela z ljubeznijo in spoštovanjem do tradicije domače hiše.Od tod njena življenjska energija, posebna modrost, hranjena z globoko vernostjo.Z dijakinjami se je že v tistih težkih časih srečevala na duhovnih vajah. Njen zgled je mlade opogumljal in navdihoval ter marsikoga ohranjal v veri. Neverbalno jim je predala krščanske vrednote, etična načela, kar je bilo za bodoče medicinske sestre enako pomembno kot učna snov.V 90. letih je bila neprecenljiva njena podpora za ohranitev in zidavo Srednje zdravstvene šole v Ljubljani, ki ji je grozila ukinitev.V tem času je vodila izobraževanje ob delu, kar je bilo predvsem organizacijsko težko in povezano z izobraževanjem beguncev iz bivših jugoslovanskih republik.Kot podžupanja občine Osilnica je s svojim vplivom rešila obstoj osnovne šole v Osilnici,ki je bila uradno že ukinjena. V Osilnici je organizirala odmeven vseslovenski materinski dan s priznanjem družinam z veliko otroki.Zanjo najtežja preizkušnja je bila povezana z vabilom g. Krkoviču, da bi predaval na Gimnaziji Jožeta Plečnika. Razprava seje selila celo v parlament, kjer se je izkazala kot dosledna in nepopustljiva bojevnica, saj odpoved Krkovičevega predavanja ni bila le škoda za dijake, ampak hkrati zrcalo našega časa in naših odnosov.Za svoje delo je dobila številna priznanja,morda ji je še najbližja spominska plaketa za zasluge pri izobraževanju babic (2003),pri čemer velja omeniti, da je prof. Štimčeva poskrbela tudi za ureditev celotnega arhiva babiške šole, ki je delovala neprekinjeno od ustanovitve (1953–1984). To so tiha in pomembna dela, ki so jih zmožni odgovorni in veliki ljudje.

 

 

Irena Zevnik


Ga. Irena Zevnik, roj. l. 1962, je odraščala na Ponikvi, kjer je obiskovala tudi osnovno šolo. Po Srednji pedagoški šoli v Celju je nadaljevala študij na Pedagoški akademiji Maribor, smer učitelj razrednega pouka,kjer je diplomirala 4. decembra 1985. Še istega meseca se je zaposlila na OŠ Ponikva,kjer dela še danes.»Ptico boš po petju spoznal, pa človeka tudi; ako lepo petje – tudi lepo srce ima.«Irena Zevnik to Slomškovo misel tolikokrat citira, da jo mirno lahko uporabimo tudi zanjo. Skrbno pripravlja in izvede številne dejavnosti, od tistih rednih, ki so povezane s poučevanjem v razredu, do dodatnih, kijih nikoli ne zmanjka. Vse dela z veliko ljubeznijo in z zaupanjem v svojega velikega vzornika in priprošnjika bl. A. M. Slomška.Njena osnovna dejavnost je poučevanje razrednega pouka v tretjem ali v drugih nižjih razredih. Na matični osnovni šoli je zaščitni znak mnogih kulturnih in drugih šolskih prireditev, neločljivo je povezana predvsem z vsakoletno pripravo prvega šolskega dne in materinskega dne. Njena najbolj prepoznavna dodatna dejavnost je osnovnošolska dramska skupina, s katero vsako leto pripravi in izvede dramsko uprizoritev najrazličnejših dramskih del, ki jih po potrebi tudi sama priredi. Z dramsko skupino je sodelovala tudi na državnem srečanju dramskih skupin, večkrat pa gostuje tudi po šolah in krajih v bližini in v bolj oddaljenih krajih, tudi v zamejstvu. Kmalu po začetku zaposlitve je postala predsednica Kulturnega društva Oton Župančič Ponikva, ki si je v času njenega predsedovanja privzelo ime Kulturno društvo A. M. Slomšek Ponikva. Kmalu je dozorela ideja, da bi prireditve vodil voditeljski par v podobi Slomškovega Blažeta in Nežice. Z njeno prizadevnostjo sta Blaže in Nežica zaživela in še danes pozdravljata goste, predstavljata Slomška in Ponikvo ter popestrita prenekatero prireditev. S svojim sodelovanjem je prisotna skoraj na vseh kulturnih prireditvah v domačem kraju. Pri nedeljskem bogoslužju je redna bralka Božje besede. Skupaj s takratnim župnikom Mihom Hermanom je prevzela mentorstvo za Slomškovo bralno priznanje, ki ga požrtvovalno vodi vse do današnjih dni. V letošnjem letu ji je uspelo pridobiti bralce tudi za Slomškovo bralno priznanje za odrasle. Sodeluje tudi z drugimi društvi, močno pa je povezana s celotnim krajem. Mnogi krajani jo izberejo za slavnostno govornico ob najrazličnejših prireditvah in praznovanjih, pa tudi ob slovesu ob grobu. Njeno požrtvovalno delo so prepoznali tudi v občini Šentjur, kjer so jo razglasili za 'najprostovoljko' leta 2015. Ga. Irena Zevnik vse dela z veliko ljubeznijo in čutečim srcem, predvsem pa s trdno vero, da se resnični napredek doseže le z dobroto srca in trdnostjo duha. Pri tem ji je velik vzornik in priprošnjik bl. A. M. Slomšek.

 


Bogomil Jakopič

Prof. Bogomil Jakopič je bil rojen leta 1932 v Ljubljani. Je prof. slavistike in surdopedagog. Po diplomi leta 1958 so ga kot učitelja poslali v Sodražico. Deset let je služboval v šoli za polnočutne in 30 let v Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani kot profesor slovenščine in kasneje surdopedagog. Posebej se je ukvarjal z zakonitostmi vpliva sluha na govor gluhih oseb in oseb z govornimi motnjami. Bil je prvi urednik revije za gluhe. Sam in skupaj s sodelavci je izdal 16 strokovnih knjig ter napisal okrog 200 strokovnih člankov. Prejel je vrsto priznanj in nagrad. Leta 1999 je prejel najvišje priznanje – nagrado Republike Slovenije za šolstvo. Že v Sodražici je posebno pozornost namenjal šolskemu glasilu in mentorstvu mladim, ki so se preizkušali v pisanju. Pozneje je bil več desetletij mentor časopisa gluhe mladine Naš prijatelj, bil je prvi urednik revije Iz sveta tišine. Tovrstno delo mu je bilo v veliko zadovoljstvo. Precej časa je namenil raziskovanju zgodovine skrbi za gluhe pri nas. Pri tem je odkrival zanimive osebnosti, zlasti duhovnike. Tudi na strokovnem področju je zapustil vidno sled, saj so se priročniki, knjige in druge publikacije kar vrstili. Je najproduktivnejši slovenski avtor samostojnih publikacij in strokovnih člankov s področja zgodovine skrbi za gluhe na Slovenskem in v svetu ter širše surdopedagoške problematike pri učenju gluhih in naglušnih

 

Nagrajenci 2018

 
 

© 2011 Društvo katoliških pedagogov Slovenije | dkps.splet(at)gmail.com | Oblikovanje in izvedba: Studio Kham