DKPS: SIESC 2023 - Švedska

SIESC 2023: Pravica otrok do duhovnega razvoja

V Švedski Saetili, nedaleč od Göteborga, se je odvijal mednarodni kongres zveze krščanskih učiteljev Evrope (SIESC). Letošnji gostitelj je bil RKF (National Association of Christian Foster Care), Švedska zveza krščanskih učiteljev, staršev in drugih, ki skrbijo za posredovanje vrednot krščanske vere doma, v šoli in v družbi. So predstavniki protestantske krščanske skupnosti, saj je katoličanov na Švedskem le okrog 1,3 %.

Kar 60 udeležencev je prišlo iz 12 evropskih držav. Vsako leto smo veseli predvsem kolegov iz novih držav EU - letos so bile to kolegice iz Madžarske in dva predstavnika iz Ukrajine, iz DKPS pa nas je bilo letos pet. Kot je že ustaljena praksa, so bili trije dopoldnevi srečanja posvečeni predavanjem o naslovni temi, popoldnevi pa razpravam med udeleženci in ogledom naravne in kulturne dediščine področja.

Otvoritev kongresa je zaznamoval predvsem nagovor švedskega kardinala škof Andresa Anoreliusa, ki je po otvoritvi z nami daroval tudi sveto mašo. Prvo predavanje z naslovom Perspektiva otrok sta imela zakonca Per in Terese Ewetr. Per je direktor Clapham Instituta, ki proučuje zgodovino in stanje religioznosti v svetu. Predstavila sta nam sodobno evropsko družbo in njeno sekularno naravnanost, v kateri ima Švedska vodilno vlogo. Pregled evropske zakonodaje in deklaracij o človekovih in otrokovih pravicah daje državljanom, družinam in šolam možnost, da na temelju teh pravic vzgajajo in skrbijo za duhovni razvoj otrok. S svojimi izkušnjami sta nas nagovarjala k pogumni in odločni drži, da se v svojih državah zavzamemo za te pravice, ki so seveda spregledane in tudi kršene, če kot državljani ali kot starši to dopuščamo. Predavanje je bilo ustvarjalno in interaktivno, prepleteno s pogovori o teh vprašanjih v manjših narodnostno mešanih skupinah.

Drugo predavanje z naslovom Perspektiva in temeljne vrednote šole je imel ravnatelj katoliške šole v Stockholmu, Andreas Dunemyr. V prav tako razgibanem in z našimi razpravami prepletenem dopoldnevu govoril o EGO Logiki, »jurisdifikaciji šole« (vsi se srečujemo s to tegobo!) in o možnostih, moči, zavesti in sposobnostih učiteljevi, da poučujemo in vzgajamo holistično – v zavedanju vseh človeških dimenzij otroka. Tretje predavanje je imela predstavnica Švedskega Katoliškega izobraževalnega komiteja – KPN, Ulrika Erlandsson. Predstavila je delo te ustanove, ki se ukvarja predvsem s sodobno katehezo. Na preprost in izredno toplo človeški način nam je prikazala njihove temeljne pristope, ki zazvenijo skladno z Ljubeznijo, ki je položena v vsako človeško bitje.

Popoldnevi so na SIESC-u vedno posvečeni spoznavanju bližnje okolice. Tako smo si ogledali Goeteborg in prisostvovali sveti maši enega od redkih katoliških novomašnikov. Obiskali smo Saetilo, bližnje mestece in v cerkvi prisluhnili pastorju, ki je opisal zgodovino kraja in cerkve. Obiskali smo tradicionalno tkalnico lanenih izdelkov v Ekelundu, etnološko bogato vas Aeskhult, povsod pa doživljali izredno preprostost in gostoljubje naših švedskih kolegov. Zadnji dan srečanja je vedno namenjen celodnevni ekskurziji. Podali smo se na zgodovinsko geografsko potovanje po pokrajini Vaestergoetladn z ogledom mest in tudi največjega švedskega jezera Vaennern.

Kaj nam pomeni vsakoletno srečanje SIESC? To je strokovno in prijateljsko srečanje mladih in upokojenih učiteljev. Z vsakoletno udeležbo lahko spremljamo dogajanje, družbene in politične spremembe v državah članicah, ki se odražajo v šoli in v naših družinah. Naslednje leto bomo kongres gostili v Sloveniji. Potekal bo v Vipavi in želimo si, da bi se nam v DKPS pridružilo čim več naših članov in tudi vseh drugih pedagogov.

Helena Kregar, DKPS

Ali veste, kakšne pravice zagotavlja Konvencija o otrokovih pravicah?

Zdi se, da vsi vemo, da o pravicah otrok govorijo številni mednarodni dokumenti, med katerimi je najbolj poznana Konvencijo o otrokovih pravicah. V skladu z njo so 'otroci' vse osebe, ki še niso dopolnile osemnajst let, »razen če pravo, ki se uporablja za otroka, določa, da se polnoletnost doseže že prej« (1. člen).

Konvencijo o otrokovih pravicah (v nadaljnjem besedilu Konvencija) je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 20. 11. 1989. Danes je ta dokument mednarodno uveljavljen, saj so ga ratificirale skoraj vse članice OZN. Republika Slovenija je ta mednarodno pravno zavezujoč dokument o spoštovanju in varovanju otrokovih pravic z aktom notifikacije uveljavila julija 1992. Glede na to, da Konvencija določa pravice, ki jih je potrebno uresničiti in uresničevati, da bi se otroci lahko razvili v celovite osebnosti, bomo v nadaljevanju izpostavili nekatere njene člene. Osvetlili jih bomo v luči predavanja, ki ga je imel prof. P. Ewert v okviru mednarodnega kongresa SIESC 2023: Pravica otrok do duhovnega razvoja (Saetila, Švedska).

Med temeljne člene Konvencije uvrščamo člen (v nadaljevanju čl.) 6, ki se glasi:

Države pogodbenice priznavajo, da ima vsak otrok neodtujljivo pravico do življenja.
Države pogodbenice naj v največji možni meri zagotovijo otrokovo preživetje in razvoj.

Torej, podpisnice Konvencije brezkompromisno zagotavljajo vsakemu otroku pravico do rojstva, brez katerega ni življenja, in še več, potrjujejo, da mu te pravice nihče ne more vzeti.

Med člene, ki danes, v 21. stoletju, še posebej pridobivajo na veljavi, se uvršča čl. 17, ki govori o vlogi sredstev množičnega obveščanja. Beremo, da

»države pogodbenice priznavajo pomembno vlogo množičnih občil in otroku zagotavljajo dostop do informacij in gradiv iz najrazličnejših domačih in mednarodnih virov, zlasti tistih, katerih cilj je krepitev otrokove družbene, duhovne in nravstvene blaginje ter telesnega in duševnega zdravja«.

Člen 17 torej med drugim poudarja pomen krepitve otrokove blaginje kot celote, vključno z njenimi duhovnimi in nravstvenimi razsežnostmi. Medsebojna pogojenost vseh elementov, ki oblikujejo otrokovo dobrobit, je izpostavljena tudi v sledečih členih, med drugim v členu 23.

Slednji poudarja pravice duševno ali telesno prizadetega otroka, ki mu

»države pogodbenice priznavajo, da mora /duševno ali telesno prizadet otrok/ uživati polno in dostojno življenje v razmerah, ki jamčijo dostojanstvo, spodbujajo samozavest in olajšujejo njegovo dejavno udeležbo v družbi« (točka 1).

Kajti, države pogodbenice v isti točki

»vsakemu otroku priznavajo pravico do življenjske ravni, ki ustreza njegovemu telesnemu, umskemu, duhovnemu, nravstvenemu in družbenemu razvoju«.

Zato naj bi bil tudi otrok, ki ima posebne potrebe, deležen

»izobraževanja, usposabljanja, storitev zdravstvenega varstva, rehabilitacije, priprave na zaposlitev in možnosti za razvedrilo na način, ki pospešuje kar največjo možno vključitev v družbo in otrokov osebnostni, vštevši kulturni in duhovni razvoj« (t. 3).

Konvencija v korist otroka poudarja tudi pomen staršev in spoštovanja njihovih vrednot, kar med drugimi členi potrjuje tudi čl. 29. Ta zavezuje države podpisnice, da oblikujejo spodbudno okolje za otrokov razvoj s sodelovanjem s starši in v duhu spoštovanja njihovih vrednot. Zato preberemo:

»Države pogodbenice so si edine, da mora biti izobraževanje otrok usmerjeno:

c) h krepitvi spoštovanja do otrokovih staršev, njegove kulturne identitete, jezika in vrednot…«

Ob tem pa Konvencija vključuje tudi varovalni člen 32, ki v točki 1 zagotavlja, da

»države pogodbenice priznavajo otrokovo pravico do zaščite pred ekonomskim izkoriščanjem in pred opravljanjem kateregakoli dela, ki je lahko nevarno ali ki moti otrokovo šolanje ali škodi njegovemu zdravju ali njegovemu telesnemu, umskemu, duhovnemu, nravstvenemu ali družbenemu razvoju«.

Tako torej Konvencija o otrokovih pravicah, ki jo s ponosom uvrščamo med mednarodne akte, ki jim je zavezana tudi Republika Slovenija. Seveda pa nas dokument spodbuja, da se vprašamo, v kakšni meri so našim otrokom zagotovljene pravice, ki naj bi jih ta dogovor zagotavljal v vrtcih, šolah in drugih vzgojno-izobraževalnih institucijah. Opazujmo, ugotavljamo v dialogu z vsemi, ki jim je draga dobrobit otrok. Ravnajmo in ukrepajmo kot odgovorni in aktivni državljani, da bo Konvencija v polnosti živela tudi v naših učno-vzgojnih okoljih.

Dr. Darja Mazi – Leskovar