Pogled na splet nam razkrije, da imamo v Sloveniji poleg gospodarske in obrtno-podjetniške zbornice 24 poklicnih zbornic. Od teh imajo obvezno članstvo zdravniška, odvetniška, notarska, veterinarska, lekarniška, kmetijsko-gozdarska, inženirska zbornica ter zbornica za arhitekturo in prostor. Ob velikem številu poklicno-strokovnih zbornic se človek upravičeno začudi, kako je mogoče, da med njimi ni učiteljske zbornice. Pedagoški poklic je namreč nadvse številčen. V šolskem letu 2025/26 je zajemal kar 50.000 strokovnih delavcev, kar predstavlja skoraj eno četrtino zaposlenih v javnem sektorju.

Ob raziskovanju zborniške tematike je prvo logično vprašanje, v čem je smisel zbornice. Uradna napoved ministrstva na portalu gov.si pravi: »Učiteljska zbornica naj bi bila samostojna stanovska organizacija, ki bi skrbela za strokovne standarde, profesionalni razvoj, avtonomijo in ugled učiteljskega poklica.« Na sploh je namen poklicnih zbornic, da v prvi vrsti povezujejo člane. Poleg tega skrbijo za njihov strokovni razvoj, zastopajo njihove skupne interese ter sodelujejo z državnimi in drugimi institucijami. Dejstvo je, da je zastopanje skupnih interesov članov smiselno le, če je članstvo obvezno, sicer je status zbornice bolj podoben statusu društva. Med konkretne naloge, povezane z razvojem stroke, pa sodi npr. organizacija strokovnih izobraževanj, oblikovanje etičnega kodeksa in podeljevanje licenc.

Potrebno je poudariti, da poleg zgoraj navedene uradne napovedi o ustanovitvi učiteljske zbornice, ministrstvo do sedaj o učiteljski zbornici ni javno objavilo ničesar drugega. Vse informacije, ki krožijo o njej, temeljijo na predlogih, ki so jih pripravili v Učiteljskem združenju Slovenije, in na izjavah SVIZ-a.

Učiteljsko združenje Slovenije je organizacija, ki se že od leta 1994 zavzema za ustanovitev učiteljske zbornice. Njihov predlog je zelo temeljito razdelan in si ga lahko ogledamo na povezavi Model zbornice – Učiteljsko združenje Slovenije. Naj tukaj izpostavim le nekaj predvidevanj:

• zbornica je finančno povsem neodvisen organ, ki se financira iz članstva,
• na vodstvenih položajih organov zbornice so učitelji, ki redno učijo in so redno zaposleni na posameznih šolah; poleg podpornih služb je edini predsednik, ki je do 70 % zaposlen na zbornici, sicer dela kot učitelj,
• predsednik zbornice ima število mandatov omejeno na dva, brez možnosti ponovne izvolitve,
• dolžino mandatov določi statut; dolžina prvih 6 (šestih) mandatov po nastanku zbornice je 2 (dve) leti, s čimer se zagotovi hitrejše zorenje zbornice kot institucije;
• zakon o učiteljski zbornici oz. vse njegove spremembe sprejme Državni zbor, za kar je potrebna 2/3 ustavna večina;
• predsednika zbornice imenuje predsednik države na predlog skupščine zbornice.

Poleg tega najdemo na portalu N1 ustno izjavo vodje Učiteljskega združenja Slovenije, Matije Horvata: »Jasno je, da bi učitelji izvolili svojega predsednika, ampak da se zavaruje, da ne bi bilo samovolje, goljufije in mafijskega načina, bi predsednika potrdil parlament, kot potrjuje najvišje organe v državi.«

Postavlja se še vprašanje, ali bo učiteljska zbornica nadomestila katero od že obstoječih institucij, povezanih z izobraževanjem. Odgovor je ne. Ministrstvo je namreč izrecno navedlo, da zbornica ne bo nadomestila niti sindikata niti katerega drugega strokovnega združenja.

Zakaj torej SVIZ oziroma njegov šef gospod Štrukelj tako ostro nasprotuje ustanovitvi učiteljske zbornice z zakonom in obveznim članstvom? V Dnevniku (ne vede) na to vprašanje sam odgovarja, ko pravi: »Ni dvoma, da ustanovitev z zakonom meri na omejevanje vpliva sindikata na šolsko zakonodajo in organizacijo izobraževalnega sistema.« Primarna vloga vsakega sindikata je, da zastopa delovne, ekonomske in socialne interese zaposlenih. Od kod si SVIZ trajno prilašča pristojnost, ki si jo je vzel pred tridesetimi leti? Kako lahko v javnosti manipulira s trditvijo, da je večina učiteljev včlanjena v SVIZ? Na spletni strani SVIZ-a najdemo podatek, da je imel sindikat februarja 2026 35.000 članov. Pri tem je potrebno upoštevati, da vanj niso včlanjeni zgolj učitelji, pač pa tudi tehnično osebje šol pa kulturni delavci knjižnic, arhivov, muzejev, galerij, varstva kulturne dediščine ter poustvarjalne in ustvarjalne umetnosti. Morda je res 70 % osnovnošolskih učiteljev včlanjenih v SVIZ, kakor navaja njegov vodja za N1 – s temi podatki razpolaga pač sindikat. Marsikje v osnovnih šolah je bila namreč še do nedavnega splošna praksa, da si se ob nastopu dela avtomatsko včlanil v sindikat. Podali so ti obrazložitev, saj smo tako in tako vsi v sindikatu, in ti ponudili pristopno izjavo. Dejstvo pa je, da je med srednješolskimi učitelji ta delež veliko nižji. Zagotovo tudi vem, da se je v zadnjih osmih letih ta delež še znižal, ker smo mnogi učitelji iz SVIZ-a izstopili. Ne strinjamo se namreč z njegovo odkrito levičarsko usmerjeno politiko. Ob tem si bom dovolila eno kalkulacijo: Če je osnovnošolskih učiteljev v državi 18.754, znaša 70 % od tega 13.127, kar pa predstavlja zgolj 37,5 % celotnega članstva SVIZ-a. Zavedam se, da to ni procent vseh učiteljev. Pa vendar lahko upravičeno trdimo, da članstvo učiteljev v SVIZ-u ne presega 50 %. Zato SVIZ dejansko ne zastopa večine učiteljskega poklica. 

In kako lahko gospod Štrukelj insinuira o političnem ugrabljanju zbornice, ki sploh še ni ustanovljena in za katero ministrstvo sploh še ni predstavilo zakonskega predloga? Res je, da obstaja na spletu dostopen predlog Učiteljskega združenja Slovenije, ki temeljito predstavlja, kako bi lahko bila učiteljska zbornica osnovana in kako bi lahko delovala. Sodeč po določenih navedbah na spletni strani Učiteljskega združenja lahko celo sklepamo, da so se pri načrtovanju obračali po nasvet k svetovljanu in dvojnemu doktorju ustavnega prava ddr. Klemnu Jakliču. To dejstvo vsekakor dviguje težo strokovnosti tega predloga. Pa vendar to še vedno ni uradni predlog zakona, o katerem bi se bilo vredno prerekati. Če pa se že pogovarjamo o demokratičnosti in spolitiziranosti, ne spreglejmo sledečega dejstva. Predlog združenja med drugim predvideva predsedniku zbornice največ dva mandata brez možnosti ponovitve. Če sedaj primerjamo samo ta vidik s tridesetimi leti štrukljevanja, pa 100 % članstva s 45 % (kot navajajo nepotrjene navedbe), potem je jasno, kdo se boji za svoj vpliv in za svojo korist.

Pa vzemimo pod drobnogled še nekaj nadvse spornih Štrukljevih izjav, ki jih navaja N1. Gospod Štrukelj pravi, da imajo stališča, oblikovana znotraj sindikata, demokratično proceduro. Mar ne zveni omenjanje demokratičnosti ob njegovem neomejenem predsedovanju zelo patetično? Nadalje trdi, da je SVIZ »prava avtentična organizacija učiteljstva, ki avtentično zastopa večinske poglede in interese učiteljev praktikov.« Mar ni takšna trditev ob zgornjih kalkulacijah 'arbitrarna in arogantna'? Pri tem sem si dovolila uporabiti njegov besednjak, ki ga sam uporablja za ministrske reformne namere. S svojimi trditvami gre celo tako daleč, da pravi: »Presenetljivo je, da šolske oblasti tako dramatično podcenjujejo razum, pamet, izobrazbo slovenskega učiteljstva, ki seveda ve, da zbornica ni njihova organizacija in seveda ve, da je to zgolj projekt politike, ki hoče uresničiti svoje politične cilje. Biti tako poln samega sebe, da verjameš, da boš lahko prevaral s to potezo slovensko učiteljstvo, se mi zdi skrajno zaskrbljujoče.« Takšno Štrukljevo govorjenje se mi osebno zdi skrajno ponižujoče – tako do učiteljstva kakor tudi do ministrstva. Vrh tega so njegove trditve skrajno demagoške in manipulativne. Namenoma zamenjujejo dvaintridesetletna prizadevanja za ustanovitev zbornice z interesi trenutne politike. Dodatno pa – pod dimno zaveso vsiljene negativne čustvenosti – zastirajo interese tranzicijske leve politike, ki je bila zadnjih 35 let večino časa na oblasti. V tem času se je posluževala SVIZ-a za ohranjanje vpliva v šolskem prostoru. Vse to zgolj potrjuje, da je predsednik SVIZ-a s tridesetletnim mandatom zgolj dvojni aktivni politik levice in Levice. Mirno lahko zaključimo, da tako levo usmerjena organizacija kot je SVIZ pač ne more imeti večinske podpore učiteljev. Ravno tako ne more in ne sme še nadalje vplivati na šolsko zakonodajo in organizacijo izobraževalnega sistema.

Če pretehtam vse ugotovitve, potem ustanovitev zbornice podpiram. Med vsemi že obstoječimi poklicnimi zbornicami in ob številčnosti učiteljskega poklica si zasluži svoje mesto. Napoved ministrstva, da naj bo učiteljska zbornica samostojna stanovska organizacija, ki bo skrbela za strokovne standarde, profesionalni razvoj, avtonomijo in ugled učiteljskega poklica, se sliši lepo. A ob tem bo nujno, da bodo njeni cilji in naloge domišljeno zastavljeni. Le tako bo res imela svoj smisel in moč do določene mere sooblikovati šolsko zakonodajo in 'šolsko politiko'. Za kar SVIZ enostavno večinskega mandata učiteljev nima več.

Vem, da je slovenski učitelj predan svojemu delu in da vedno išče v danih mu pogojih najboljše načine delovanja. Verjamem, da ne izkazuje svoje inteligentnosti zgolj na osnovi dialektike – še posebej, če predlogi prihajajo z desne. Verjamem, da zmore zavzeti kritično distanco do nezadovoljnega in glasnega kritiziranja tistih, ki se krčevito oklepajo svojih privilegijev. Verjamem, da zna preverjati informacije in njihove vire. In da zna razbirati, kdo širi demagoški govor in seje negativno nastrojenost do kakršne koli spremembe. Verjamem, da je slovenski učitelj sposoben samostojne kritične presoje in konstruktivne debate, ki mu jo ministrstvo ponuja. Za te veščine naj bi namreč izobraževal mlade rodove. In ravno v teh veščinah bi se v zborničnem delovanju lahko kalil.

Napisala Klara Levstek.