V soboto, 23. avgusta 2025, smo se v Tolminu srečali člani društva in predstavniki območnih skupnosti. Dan smo začeli s sveto mašo, nato pa nadaljevali s predavanji, delavnicami in skupnim načrtovanjem dela za prihajajoče šolsko leto.

Predavanje in delavnice

Osrednji del strokovnega dela je bilo predavanje Alenke Blazinšek Domenis iz Zavoda Nefiks z naslovom Pomladitev društva. Dinamična predavateljica nas je spodbudila k razmišljanju o pomlajevanju društva, o tem, ali si novih članov res želimo, kakšna so naša pričakovanja in kako se nanje pripraviti.

Sledile so delavnice, kjer smo v skupinah oblikovali priporočila za delovanje območnih skupnosti. Med drugim smo se dogovorili, da vsaka OS pripravi letni načrt dela, oblikuje manjšo vodilno skupino, skrbi za vključevanje novih članov, vsaj enkrat letno nastopi v lokalnih medijih ter izvede dogodek za širšo javnost.

Načrtovanje dela

Popoldne smo se posvetili načrtovanju dejavnosti za novo šolsko leto. Preglednica z datumi dogodkov je pripravljena tako, da jo lahko dopolni vsaka območna skupnost in s tem prispeva k skupnemu koledarju društva. Rok za oddajo je 30. september 2025.

Vtisi udeležencev

Dan je bil prežet z ustvarjalnim vzdušjem in poglobljenimi pogovori. Ob odhodu smo si bili enotni: dobro je, da smo bili skupaj – škoda le, da nas ni bilo še več.

Toplo se zahvaljujemo članicam  OS Tolmin, predvsem predsednici Mariji Pisk, ki so poskrbele za prijetno in ustvarjalno vzdušje načrtovalnega dneva. 

Pa še zapis Janka Jarca, udeleženca in dolgoletnega člana OS Ljubljana:

Načrtovani dan v Tolminu

Da bi ugotovili, ali je pot v Tolmin res krajša kot pot iz Tolmina v Ljubljano, smo se tokrat zbrali v tej živi primorski župniji. Pridružili smo se jutranji sobotni maši in bili prijetno presenečeni nad številnimi obiskovalci. Vse, še posebej nas udeležence srečanja, je z izbranimi besedami nagovoril župnik Damijan Bajec. Poudaril je, da je naša vera vir naše dejavnosti, ki se ne sme končati le v molitvi in zaupanju, ampak mora iti z našo ustvarjalnostjo v življenje in med ljudi.

Po maši smo se preselili v župnijski dom, kjer je Alenka Blazinšek Domenis iz Zavoda Feniks pripravila krajše predavanje z vmesnimi izzivi o naši moči in pripravljenosti na pomladitev članstva. To je večna tema naših pogovorov in želja: pomladiti in razširiti naše vrste. Pa nam je nasula nekaj misli: ne gledati na kvantiteto, ampak na kvaliteto; ne povabiti enkrat, ampak petkrat – in to po možnosti osebno. Upoštevati moramo, da so ljudje po zaključku šolanja svojih otrok bolj pripravljeni sodelovati, ker imajo na razpolago več časa. Čas imajo tudi mlajši upokojenci, vprašanje pa je, ali želimo postati društvo upokojencev. Drugače povedano: odločiti se moramo, kakšne ljudi potrebujemo. Nove člane je treba uvajati postopno in jih priložnostno vključevati, predvsem pa spoznati njihove kvalitete in sposobnosti. Funkcije se ne smejo kopičiti na posameznikih, ampak jih mora predsednik znati porazdeliti. Odrasli skavti so zelo dejavni, zato se je modro povezovati z njimi. Predavateljica nas je nekajkrat presenetila s svojimi predlogi, da smo kar obmolknili in se zamislili. Če so se nam najprej zdeli nekoliko drzni, nedosegljivi, smo po premisleku in pogovoru ugotovili, da smo pogosto ujeti v ozke predstave, si ne upamo biti drzni ter se niti ne zavedamo pomena in moči, ki jo imamo kot društvo.

Popoldne smo nadaljevali z načrtovanjem društvenih dejavnosti. Vseh pet prisotnih predstavnikov (ostali so izostali iz upravičenih razlogov) je poročalo o delu društev, obenem pa smo dopolnjevali preglednico dogodkov. Ob tem poročanju smo lahko ugotavljali, da društva delujejo v okviru svojih možnosti, pogosto pa naredijo še mnogo več. Tako je območna skupnost Celjske, ki je zadnje čase bolj mirovala, zopet postala aktivna. Na novo priključena skupnost Goriška je prav tako zelo dejavna in včasih težko uskladijo vse svoje dejavnosti v skupni preglednici. Čutiti je bilo željo mladega vodstva, da bi delo v vseh društvih po Sloveniji še bolj zaživelo. Če včasih ugotavljamo, da nas je (pre)malo in da ne znamo vključevati mladih, smo ob vseh teh poročilih vsaj nekoliko zaslutili, da temu vendar ni tako.

Zadnja točka našega srečanja pa ni bila uresničena – šli naj bi na sladoled. V slaščičarni ga namreč nismo mogli naročiti, ker se jim je pokvaril hladilnik.