Aktualno
Slovo mag. Bogdana Vidmarja
V petek zvečer se je po dolgi bolezni poslovil mag. Bogdan Vidmar in odšel v svetlo večnost, k Očetu, v katerega je neizmerno zaupal. Bil je duhovnik, prijatelj, mentor, podpornik, spremljevalec, duhovni asistent in še kaj.
Njemu posvečamo misli zahvale, spominov in slovesa. Vsi, ki smo ga poznali, se mu drugače in lepše ne znamo zahvaliti za vse, kar nam je dal in zapustil.
Naj spomin nanj obogati tudi vas.
Helena Kregar,
Predsednica DKPS
Moj spomin na Bogdana Vidmarja
Gospoda Bogdana sem spoznala v času priprav na SIESC v Vipavi v lanskem juliju 2024. Njegova gostoljubnost na sestankih in tehtne pripombe so mi dajale vtis, da smo v neizmerno varnih rokah človeka, ki sicer ni vključen, a nas varuje pred napakami in nas vodi po pravi poti. Kot kak angel varuh!
Potem je prišel teden SIESC-a. Skupino 50 udeležencev je sprejel v Konkatedrali, nam predstavil njeno zgodovino in pomen. Kosilo nam je pripravil s hudomušnim komentarjem: »Če sem v vojski kuhal za 1000 ljudi, bom tudi za to peščico skuhal bučno juho!« In jo je. Nepozabno juho, ki ni prišla le iz kotla – prišla je iz srca.
Zadnji dan ekskurzije po Posočju je bil prelep. G. Bogdan je že sicer čudovitemu dnevu dodal še zgodovinski pečat. Vsega dobrega vajenim Evropejcem je poskusil odpreti pogled na trpko zgodovino krajev, ki so trpeli pod jarmom italijanske okupacije. Govoril je iskreno in osebno zavzeto, saj je bil izreden poznavalec zgodovine. Poznal je okoliščine tedanje in sedanje politike. Poslušali so ga odprtih ušes, včasih tudi odprtih ust.
Na kavi je prisedel k Veronici iz Romunije, ki je bila veliko sama, malo zaradi jezika, malo zaradi naše nepozornosti. Kljub različnim jezikom jo je znal vplesti v pogovor, ki je bil zanjo nepozaben. V človeku je znal prebuditi najlepše, četudi je to skrito globoko v njem.
To ste bili v mojih očeh, g. Bogdan. Hvala vam. Zapustili ste nam čudovito dediščino.
Helena Kregar
----------------------------------
Dragi Bogdan,
24. avgusta 2024 smo sedeli za tvojo mizo in se pogovarjali o mladih današnjega sveta, o poslanstvu učitelja in namenu njegovega dela. Skozi pogovor se je razkrivalo tvoje pristno doživljanje človeka, tvoja ljubezen do Svetega. Rodovitna beseda, iz katere je zrasla ideja o relikvijah bl. Slomška v goriški konkatedrali in se kot po čudežu kmalu tudi uresničila. V tem dnevu sva govorila tudi o knjigah in zgodbah, s pomočjo katerih davni motivi spet oživijo in zbudijo željo po lepem, dobrem in vračajo upanje v življenje.
23. avgusta letos smo bili s tabo na terasi in s teboj obhajali sveto mašo. Potem je stekel pogovor o tem, kaj povzroča nemir v svetu, kaj v človeku. Veliko si imel za povedati, ker ti je ležalo na duši to, da je bistvo človeka v hrupu vsakdana prezrto. »Kako lepo je preprosto ležati v travi in gledati nebo, čutiti in slišati šumenje vetra. Lepota je tista, ki bo rešila svet,« si zaključil.
Spoštovani in dragi Bogdan, mesec kasneje, 26. septembra, sem bila ravno v kapeli matere Božje Morske zvezde, ko sem izvedela, da si se poslovil. V njeno naročje sem te zaupala in verjamem, da ti je zdaj tam, kjer si, lepo. Spomin nate budi v nas misel o Lepem in Svetem.
Počivaj v miru.
Ksenija FÄNRICH VUGA
----------------------------------
Dragi g. Bogdan!
Delila sva si priimek, pa tudi ime. Iz iste hebrejske osnove, ki pomeni Božji dar oz. pri vas, dan od Boga. Prvič sva se srečala pred 22-imi leti, takrat ste postali moj duhovni vzgojitelj. Priznam, kot dijak, pa tudi kasneje, sem včasih težko sledil vaši misli. Preprosto je presegala tisto osnovno miselnost, ki sem jo premogel kot dijak in kasneje kot študent, vedno kot kristjan. Preprosto, še enkrat, bili ste, zame osebno, predzgodba papeža Frančiška. Zavzemali ste se za majhnega človeka. Za tistega nebogljenega. Velikokrat tudi za nas dijake. Nadalje ste bili glasni v boju proti igralništvu na Goriškem. Pa za tiste, ki so bili prav tam pobiti. Ničkolikokrat ste se oglasili, zato lahko rečem, da za vas res velja Pavlovo: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.« (2 Tim 4,7)
Bili ste »trn v peti«. Vsem tistim, ki so ali smo, težko dohajali vašo miselnost. Vašo zagnanost. Vaš žar v očeh. In tega si bom najbolj vtisnil v srce in verjamem, da skupaj z mano vsi, ki smo vas bolj iskreno poznali. Žareče oči in iskren nasmeh, ki je sodil zraven. Po tem se vas ne bomo le spominjali, ampak verjamem, da bomo po tem živeli naprej.
Poslovili ste se na obletnico, ko sem uradno postal diplomiran teolog. Želel bi si, da bi novi rodovi teologov živeli vašo usmerjenost. Poslovili ste se na petek. Naj zaključim z anekdoto. Ob petkih sva se večkrat srečala v vrsti za kosilo v Dijaškem domu. V vrsto ste se postavili kot eden izmed nas, kot eden izmed dijakov. V štirih letih sva se kar nekajkrat srečala in bil sem med tistimi dijaki in dijakinjami, ki ste nas vprašali: »Ma kej veš, kaj pomeni, TGIF?« Verjamem, da nisem bil edini, ki je odgovoril, četudi je vedel vaš odgovor: »Žal ne.« Sledil je vaš: “Thank God it's Friday.« Za vas, hvala Bogu, da je petek. Ker ste, kot verjamemo, ravno v petek vstopili v nebeški Jeruzalem, ali pa vsaj v vrsto, tako kot takrat, ko smo bili dijaki. In ste ta dovtip prišepnili komu, ki je bil pred vami na vrsti, da se udeleži nebeške gostije.
Bogdan. Dan od Boga. Nomen est omen. In memoriam.
Matevž Vidmar
----------------------------------
G. Bogdanu v spomin
Z g. Bogdanom sem se prvič srečala na Sveti Gori, konec avgusta 2022. Goriški pedagogi smo imeli takrat tradicionalno romanje pred pričetkom novega šolskega leta in g. Bogdan je imel za nas po sveti maši nagovor. Po nagovoru je bila izražena pobuda, da bi se katoliški pedagogi še ob kakšni priložnosti več srečali in se medsebojno podpirali. Idejo je takoj podprl in nevsiljivo izrazil pripravljenost za sodelovanje in duhovno spremljanje. Tako se je vpletel v sodelovanje z goriškimi pedagogi ter z Društvom katoliških pedagogov Slovenije.
G. Bogdan je bil zelo socialen človek. Bil je človek in duhovnik, poslan za ljudi. Z nami je rad delil svoje široko znanje o zgodovini, umetnosti in kulturi. Z nami je rad delil kritične družbene razmisleke – tudi o izobraževanju in vzgoji. Z nami se je rad podal na izlet v bližnje kraje, ki nosijo v sebi skrito bogato krščansko zgodovino. Z nami se je rad pomudil v pogovoru ob prigrizku in pijači. Trdno je verjel, da je čas, ki ga preživimo skupaj, dragocen. Le tako se med nami ustvarjajo vezi, ki nas bogatijo, ki nas opogumljajo in ki delajo ta svet lepši. Ob koncu vsakega našega srečanja nas je blagoslovil. Enako je blagoslovil naše delo in izrazil njegov pomen ob mojem zadnjem srečanju z njim, ki se je izkazalo kot slovo.
G. Bogdan je bil pogumen in pokončen pri izražanju svojega mnenja. Bil je vztrajen pri delu in v prenašanju bolezni. Bil je nenehno aktiven in vedno poln novih idej. Ob vsem tem pa je bil trdno zasidran v Kristusu, ki je bil njegova moč. S svojim življenjem nam je bil svetel zgled in s svojo besedo vir spodbude. Goriški katoliški pedagogi ga bomo pogrešali, ostajamo pa povezani z njim v molitvi: mi molimo zanj, on pa pri Gospodu prosi za nas. Vem pa, da ne bo le naš priprošnjik. Kot močno družbeno vpeta osebnost bo pri Bogu prosil za vso slovensko družbo.
Gospod Bogdan, hvala vam!
Klara Levstek
Dragi Bogdan,
kolegi v semenišču so ti v času študija nadeli vzdevek Makabejec. Ta se je boril za versko svobodo in v tej borbi zaupal v Božje spremstvo tudi takrat, ko so okoliščine kazale, da so močnejše celo od tega spremstva.
Spomnim se, na kakšen način si v debatah na fakulteti pojasnjeval svoja stališča. Ker so bila osebna, doživeta in domišljena, so bila globoka in tudi provokativna. Argumentiral si jih ognjevito, saj si to, o čemer si pripovedoval, tudi doživel. Čeprav se nismo strinjali s teboj, si pustil vtis, da veš, zakaj ostajaš pri svojem. In dal si čutiti, da v tem nisi sam.
Prosim te, po makabejsko nam pomagaj, da bomo skrajno zaupali Bogu Očetu, “ki more po moči, katera deluje v nas, v vsem napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo” (Ef 3, 20).
Andrej Vuga
---------------------------------
Pretresla me je vest, da je umrl g. Bogdan Vidmar. Spoznala sem ga v zadnjem času, preko Društva katoliških pedagogov Slovenije. Občudovala sem njegovo delavnost ter zavzetost za Evropsko leto kulture in povezanost obeh Goric.
Kako rad je imel blaženega Antona Martina Slomška in se veselil prihoda njegovih relikvij. Njegova vera je bila neizmerna. Popolnoma se je zaupal Gospodu in vdano prenašal težko bolezen.
Gospod Vidmar, počivajte v miru in naj vas Gospod nagradi za vaš trud in ljubezen.
Magdalena Jarc
---------------------------------
G. Bogdana sem spoznala kot kaplana v novogoriški mladinski skupini in se me je ob vrnitvi še spomnil, kar mi je bilo zelo zanimivo. Imel je odličen spomin za vse, še posebej za ljudi in zgodovinska dejstva. Najbrž ni stvari, za katero ne bi vedel. Imenovali smo ga "naša enciklopedija".
Vsak začetek svete maše je obogatil z življenjepisom in kakšno mislijo svetnika dneva, modro je razlagal Božjo besedo in dogajanje v svetu. Imeli smo ga radi.
Vedno mu bom hvaležna za vse njegove modrosti in prijaznost, ter zgled prepuščanja Božji volji.
Zadnjič sva se videla 13. septembra, na dan molitve za duhovne poklice, ko se je vračal domov s pohoda po mestu, ki ga je imel rad.
Pogrešala ga bom, pogrešamo ga. Naj ostaja "novogoriški", kot je bil do zdaj.
Kristina Škibin
---------------------------------
Pri Bogdanu sem vedno občudovala izvirne ideje, ki jih je znova in znova prinašal na dan. Stalno je iskal stik z ljudmi, zato se jim je približal tam, kjer so bili: z gasilci tako, da je sam postal gasilec, s kmeti tako, da je redil ovce, obdeloval zemljo, udeleževal se je prireditev in aktivnosti, ki so se dogajale v njegovi okolici. Hodil je skupaj z ljudmi, čutil z njimi in jim pomagal dvigati pogled k Bogu.
Občudovala sem njegove kateheze za pripravo na birmo. Med drugim je birmance učil peči kruh, ob tem pa jih je vodil skozi sveto pismo po poti vere. Povezoval je učenje za zemeljsko in večno življenje. V mlade je polagal semena vrednot, ki so nujne za življenje.
Če bi morala Bogdana prikazati z nekim simbolom, bi bil to križ: horizontala, ki prikazuje, da mu ni bilo nič človeškega tuje, še več, zelo dobro je prepoznaval in okarakteriziral resnične aktualne probleme tega sveta; in vertikala, pred katero je vse prinašal in globoko verjel v rešitev. Verjetno je prav tu črpal moč za tvegano hojo po robu, ki mu je povzročila nemalo težav.
Bogdan je ljubil živo Cerkev, zato je iskal pristnih stikov z ljudmi in podpiral konkretne dejavnosti. To je lahko delal, ker je bil močno zasidran v Kristusu, v molitvi in v veri.
Marija Drešček
