Česa bi se lotili, če bi vedeli, da vam ne more spodleteti?

Robert Schuller

Jana Kalin: Zborniku na pot (2000)

Vsak človek je zase svet,

čuden, svetal in lep

kot zvezda na nebu...

Vsak tiho zori,

počasi in z leti...

(Tone Pavček)

 

Kdo so izstopajoči učenci? Tisti, ki prekašajo svoje vrstnike v znanju, sposobnostih? Tisti, ki jih prekašajo v povzročanju nemira in problemov? Tisti, ki so nekaj posebnega v svojem molku in zaprtosti vase? Tisti, ki nikoli ne povzročajo težav, jih je pa v razredu običajno zelo veliko? Koliko obrazov imajo izstopajoči? In koliko življenjskih zgodb nosijo ti obrazi s seboj?

So tudi izstopajoči učenci lahko »lepi, kot zvezde na nebu«, kot pravi pesnik? Vsak človek je nekaj posebnega, enkratnega, neponovljivega. Vsak je poseben na svoj način, s sebi lastnim značajem, sposobnostmi, spretnostmi, znanjem, s svojo celotno osebnostjo. Vsak piše svojo zgodbo. In v vsako od teh zgodb vstopamo tudi kot učitelji – bolj ali manj pozorno in čuteče, z več ali manj znanja, z večjo ali manjšo pripravljenostjo za pomoč in upoštevanje drugačnosti. Mnogo obrazov in zgodb naših učencev pozabimo v teku let, prepričana pa sem, da je še vedno mnogo tistih, ki so za nas pomenile poseben korak na poti skozi profesionalni in osebni razvoj. Tudi ob srečevanju z njimi smo kot učitelji zoreli – počasi in z leti...

O učencih, ki pri našem delu tako ali drugače izstopajo, bomo razmišljali in se pogovarjali v dneh našega kongresa. Radi bi si razjasnili njihove potrebe in značilnosti, se učili sprejemati njihovo drugačnost, se te drugačnosti razveseliti in morda odkriti načine, kako vsakega od teh posameznikov vključiti v vzgojno-izobraževalni proces z vsemi značilnostmi njihove osebnosti, darov, sposobnosti, značajev, življenjskih zgodb. Danes poudarjamo, da naj pouk izhaja iz učenca, naj bo osredotočen na učenca in ne na učitelja; poudarjamo, da je za učinkovito delo potrebno izhajati iz učenčevega sveta, v polnosti aktivirati njegove sposobnosti in razvijati darove, ki jih posameznik ima. V razredih, ki so običajno preštevilčni, to ni prav preprosto. Večkrat se zavedamo individualnosti in jo cenimo, vprašanje pa je, koliko jo zares znamo in zmoremo upoštevati pri vsakdanjem delu.

Učitelj, ki želi pouk osredotočiti na učence, potrebuje mnogo znanj, spretnosti in sposobnosti. Poleg tega pa potrebuje tudi drugačno osebno naravnanost: razumevanje svoje vloge ne le v smislu »učitelja – prenašalca dejstev, podatkov, znanj«, ampak učitelja – usmerjevalca, sogovornika in svetovalca učencu. V tem smislu učitelj postaja znotraj vzgojno-izobraževalnega procesa tako učitelj kot učenec, tako posredovalec kot sogovornik, tako opazovalec kot akter.

Na delavnicah se bomo srečali z raznovrstnimi izzivi, ki jih pred nas postavljajo učenci v svoji drugačnosti. Heliodor Cvetko nas bo seznanil z značilnostmi in možnostmi za delo z agresivnimi otroki, Janja Šetor z učenjem nenasilnega vedenja s pomočjo preventivnih dejavnosti že od predšolskega obdobja dalje. Vida Celarec bo z nami iskala možnosti za obvladovanje stresa z muzikoterapijo. Z Julijo Pelc bomo odkrivali, kako prepoznavati in delati s spolno zlorabljenimi otroki. Kakšen profesionalni in osebnostni izziv za učitelja predstavljajo učenci s posebnimi potrebami, bosta z nami spregovorili Nikolaja Munih in Danica Brajnik; dr. Ivan Ferbežer pa nas bo vodil v delo z nadarjenimi učenci.

Izredno pomembno je celotno delo v šoli zastaviti v smeri upoštevanja posameznika in graditve skupnosti šole, učiteljev in učencev in vseh drugih sodelavcev. Gre za prepoznavanje in poimenovanje svojega poslanstva, vizije, ki jo želimo doseči, udejaniti. Vizija šole naj bi vedno nastajala v sodelovanju in komunikaciji z vsemi subjekti šole – od učencev, učiteljev do staršev in lokalne skupnosti. Gre za iskanje in graditev skupnega prizadevanja vsakega posameznika in vseh skupaj. Ko vemo, kam hočemo in na kakšen način lahko cilj dosežemo, postaja pot jasnejša in lažja. S procesom oblikovanja vizije šole in njenim pomenom nas bo seznanila Julija Pelc.

Vzgojno prizadevanje šole pa ima lahko le malo učinkov, če ni življenjsko in intenzivno povezano z vsemi drugimi, ki sooblikujejo svet, družbo, kulturo, v kateri bivamo. V tem smislu je nujno prizadevanje za sobivanje različnih, v skupnem prizadevanju za dobro. Soodgovorni smo za skupno rast in napredek. Gradimo vzgojno mrežo, kjer je vsak del pomemben zase, še pomembneje pa je, kako se vsi posamezni elementi prepletejo med seboj – ob tem ustvarjajo popolnoma novo strukturo in novo kvaliteto življenja in sobivanja v globalni vasi, o čemer bo z nami razmišljal p. Silvo Šinkovec.

Izzivov bo veliko, kaj bomo z njimi storili, pa je odvisno od nas. Izziv lahko vodi v osebno in poklicno rast, refleksijo obstoječe prakse, odkrivanje novih teorij in študij, iskanje sodelavcev v zbornici in zunaj šole, iskanje partnerstva med domom in šolo, zastavljanje novih vprašanj in iskanje novih odgovorov, izziv lahko vodi v čudenje nad bogastvom različnosti, spoštovanje in sprejemanje drugačnosti, izziv lahko pomeni tudi razvijanje posebnih darov, poslušanje, učenje kominiciranja, odkrivanje novih poti in smeri. Vsak izziv lahko pomeni nov problem ali novo priložnost. Upam, da bomo izstopajoče učence vedno znova sprejeli kot novo priložnost zase in za svoje delo.

Želim si, da bi vsebinski okvir kongresa predstavljal dovolj velik prostor in nudil dovolj časa za pletenje vseh drugih mrež povezanosti med nami kot posamezniki, ki prihajamo iz tako različnih držav, narodov, kultur in jezikov, s skupnim ciljem po delitvi izkušenj, bogatenju drug drugega, učenju drug od drugega. Želim si, da bi se znali sprejemati v svoji različnosti, se različnosti veseliti in dopuščati, da se razvije v nekaj lepega in dragocenega za naše osebno življenje in življenje vseh tistih, h katerim smo poslani in se bomo z njimi še srečevali pri svojem poklicnem delu. Nenazadnje je letošnje srečanje priložnost za praznovanje. Petdeset let srečevanj je dragocen dar letošnjega SIESC-a. Naj bo ponovno čas za skupno razmišljanje, iskanje, delo in podporo drug drugemu v prizadevanju za dobre učitelje in dobre šole po vsej Evropi.

Ljubljana, junij 2004

dr. Jana Kalin